Ta post ni slavospev “ljubljeni” cesarski družini temveč je moj namen predstaviti Habsburžane povsem s patološke perspektive. Vsi bol ali manj poznamo skopa (politična) zgodovinska dejstva o habsburški vladarski družini in njihovi široki vpetosti v evropski dinastični prostor. V sedemstoletni zgodovini se je zvrstilo 24 rodov s približno 400 družinskimi člani, ki so dočakali osemnajst let. Pet vojvod, štirje kralji in ena kraljica v avstrijski glavni veji ter osemnajst cesarjev predstavlja za eno samo družino nedvomno edistven svetovni rekord. A le malo oz. redkokdaj se je govorilo o privatnem življenju članov rodbine, še manj pa o kvarnih zdravstvenih posledicah zaradi porok med člani iste družine skozi več sto let (pogostokrat že med samimi bratranci in sestričnami). Poročne zveze jim niso prinašale le ozemeljske in politične moči, ampak tudi dedne bolezni, ki so posredno ali neposredno vplivale na vladarjevo slabo pučutje in odločanje ter (ne)uspešnost pri delu, posledično pa na način življenja in miselnost ter na družbeno dinamiko določenega zgodovinskega obdobja. Očitno so si člani habsburške rodbine, ki so se zavezali poročanju med sebi enakimi in s tem pogosto znotraj sorodstvenih krogov, nakopali številne nepotrebne dedne bolezni. Poleg splošno razširjenih bolezni tedanjega časa, kot so jetika in putika ter koze,…so se v družini pogosto pojavljale tudi razne duševne in psihosomatske bolezni, epilepsija, pa tudi bolezni kot posledica raznih razvad – v prvi vrsti alkoholizem, gonoreja, sifilis,…Med habsburžani niso bili redki posebneži z navadami, ki bi jih morda ne pripisovali vladarjem, kot so: spiritizem, klicanje duhov, tetoviranje, homoseksualnost in podobno.
Skratka iz zakulisja dinastične zgodovine naletimo na razne bizarnosti kot na primer truplo Rudolfa I., ki je sešito v govejo kožo potovalo iz Italije na Dunaj, ali pa bogata nagrada zdravniku v vrednosti 3.000 dukatov (danes je to približno 200.000 eurov), ki je Marijo Terezijo ozdravil koz oz. hendikepirani cesar Jožef II., ki je zaradi posesivne matere in prve žene, ki je bolj kot njega ljubila svojo ljubico staknil razne spolne bolezni v bordelih, kjer pa so ga nemalokdaj zaradi skopuštva vrgli na cesto. Skratka ne glede na mit božnskosti vladajočega sloja, poskušam osvetliti človeško nemoč in včasih celo bedo posameznih vladarjev. Ne morem mimo tega, da se ne bi, imenujmo to poklicna deformacija, spraševala, kolikokrat se je ljudstvo znašlo na milost in nemilost (vedoč ali nevedoč) v rokah bolnega uma nezmožnega vladarskega ravnanja, kolikokrat so vladarji preudarno sprejemali državniške odločitve iz katere je možno razbrati resnejšo psihično nestabilnost v ozadju, je bila predanost ljudstva Habsburžanom upravičena ali so le naši predniki večkrat slavili le Potemkinove vasi?
Nedavno je na slovenske knjižne police “pridirjala” še po tisku dišeča knjiga dr. Klemna Jelinčiča Boeta naslovljena Judje na Slovenskem. Knjiga je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu in na kratek, a sintetičen način opisuje 2.000 let judovske zgodovine na tleh današnje Slovenije. V veliko čast si štejem, da sem tudi sama pripomogla k nastanku te knjige, da izsledki mojega trdega dela niso ostali zgolj mrtva črka na papirju, temveč vam skromno, a z veseljem ponujam to knjigo v branje in upam, da vam bo vsaj malo osvetlila življenje te entitete, ki je bila vedno prisotna, a nikoli dejansko del okolice, kjer so se pojavljali.
Iskreno se zahvaljujem tudi Klemnu, ki me je prijateljsko bodril in usmerjal na moji pionirski raziskovalni poti.
Tik za slo-ita mejo, 6 km ven s Trsta se nahaja pravljično lep grad Miramar (špansko mira mar pomeni pogled na morje), včerjašnja izletna destinacija moje boljše polovice in moje malenkosti.
Grad je bil postavljen v 19. stoletju. Po načrtu slavnega arhitekta Junkerja, ga je dal zgraditi nadvojvoda Maksimilijan Habsburški zase in za svojo ljubljeno ženo Charlotte Belgijsko, ki sta prav tu preživljala svoji tako dragocen prosti čas. Grajske sobane, romantične in otožne so še prežete z njuno žalostno zgodbo – Maksimilijan je bil namreč leta 1867 ustreljen v Mehiki, Charlotte pa se je po moževi smrti s “pomračenim umom” preselila v Belgijo. V tem istem gradu je tudi Franc Ferdinand še zadnjič spal, preden so ga ustrelili v Sarajevu.
Ob gradu pa se nahaja velik park, v katerem so tudi redke eksotične rastline, ki jih je nadvojvoda v glavnem prinesel s potovanj.
Grad in ogromen park (na 22ha) sta zelo lepa in vredna ogleda.
V četrtek, 22. 10. 2009 je v mestu Gračanica (BIH) smrtno stradal fantek star 12 let, medtem ko je skupaj z očetom in bratom nabiral jabolka, s katerimi so si hoteli pred prihajajočo zimo narediti nekaj marmelade. Družina Hasanović živi namreč v zelo težkih pogojih, oče z raznimi priložnostnimi deli preživlja 9-člansko družino, ki živi v skoraj da ne baraki. Zaradi težkih življenjskih razmer in redkega finančnega priliva v “hišo” si družina pri prežvetju dobesedno pomaga z vsem, kar ponuja okoliška narava. In prav to je bilo na žalost usodno za enega člana, katerega je pokončala mina v bližini doma.
Približno 2000 kvadratnih kilometrov ali 3′5 % BIH je še vedno dobesedno posejane z minami. Od leta 1996 pa do danes je v BIH zaradi min stradalo okoli 1630 oseb, kar pomeni da v BIH vsakih 2′5 dni strada ena oseba. Lani je bilo očiščeno “rekordnih” 11 km površja, kar je v primerjavi z zgoraj navedenim podatkkom definitivno premalo. Seveda, zopet je problem denar. V BIH je trenutno aktiviranih 1200 deminerjev, ki prejemajo mesečno plačo celih 800 km, kar znese nekaj manj kot 400 €. Deminerji pa tudi okoliško civilno prebivalstvo živijo v konstantnem strahu pred nesrečo. Otroci s svojo nedolžno razigranostjo in željo po raziskovanju zelo hitro zaidejo na minsko polje in kaj kmalu pride do podobnih neseč, kot se je zgodila ta v četrtek.Še to je potrebno omeniti…kraj, kjer je deček izgubil življenje, sploh ni imel nobene oznake o prisotnosti min. In najbolj žalostno od vsega je, da bo oblast lepo oprala roke in bo ta nesreča (kot vse druge) tudi kmalu pozabljena…
CEREMONIAL I DRŽAVNI BLAGDANI DUBROVAČKE REPUBLIKE U 17. i 18. STOLJEĆU
Trenutno pišem recenzijo zgoraj navedene knjige, ki bo izzšla v reviji Acta Histrie, hrvaške zgodovinarke Nelle Lonza, ki je v zajetnem delu opisala ceremonial Dubrovačke republike. V raziskovalno polje je avtorica zajela vsebine od navadnega vsakdana pa do visokih in redkih ceremonij, ki so se izvajale v 17. in 18. stol. V knjigi so lepo predstavljene naloge kneza – tiste naloge, ki jih le redko zasledimo v splošni literaturi. Na zelo zanimiv način je avtorica opisala državne pogrebe in obrede torture tedanjega časa. Pri branju se da hitro zaselditi “kam pes taco moli” ker je avtorica (očitno) stremela k temu, da prikaže razkol med vladarjem in cerkvo in njuno “fajdo” za prevlado.
Drugi del knjige je namenjen vsakoletnim ritualom bodisi pred žetvijo, poroko, smrtjo, porodom,…To so večinoma cerkveni rituali, katere je spremljala splošno sprejeta tedanja liturgična paradigma. Ob branju se človeku ustvari slika neke meta-realnosti ali konstruktivne realnosti prepletene z ideologijo, misticizmom in tedanjo propagando. Realnost je bila vsekakor zmanpulirana s strani takratnih spin-doctorsi in PR-evci in advertiser-ji državne službe.
Gniješ od znotraj? Se smiliš sam/-a sebi? Sam/-a sebi piješ kri? Če si na vsa tri vprašanja odgovoril/-a pozitivno, potem si postal/-a ena čisto navadna iznakažena podoba nekih svojih starih navad, ki so te pritisnile ob kot in ti jemljejo vso samokontrolo in vse kar ti dajejo nazaj je ena celotna grozna podoba tebe, ki niti nisi več to ti…self-destructive acting te razžira počasi … Ej, čeprav zveni klišejsko, je življenje ena čisto navadna igra, svet naključij, z vedno pač drugačnim izzidom…Mogoče ne boš nikoli zadel/-a na lotu, mogoče ne boš rešil/-a krize v Gazi, mogoče boš večkrat zmagal/-a kot zgubil/-a…ampak na koncu je potrebno le to, da vzameš življenje v svoje roke in zrežiraš svojo predstavo…nauči se biti ti in živi življenje tako, kot bi želel/-a…Materialne dobrine niso bile in ne bojo nikoli same po sebi zadosti dobra motivacija pri doseganju ciljev, resnično vzburjenje začutiš samo ob igranju te igre ….predvsem pa naredi p**** neki za to
Tako jaz dojemam spodaj pripeto Trkajevo pesem, ki mi je čisto po naključju nekako prirasla k srcu…
Markizi Gravisi so stara koprska plemiška družina. Menda izvirajo iz Toskane, v 14. stoletju pa se najprej omenjajo v Piranu. Kapitan Nicolo Gravisi je leta 1435 odkril zaroto, ki so jo kovali nekateri Padovanci proti Beneški republiki, zato je bil nagrajen s fevdom in markizata v Pietrapelosi, ki so mu pripadala tudi gospostva Zrenj, Sočerga, Čepići, Salež, Pregara…Leta 1662 jim je Beneška republika znova potrdila naziv markizov, pozneje pa tudi avstrijski cesar Franc I. Za časa Napoleona je bil najpomembnejši član družine erudit, arheolog in filolog Girolamo Gravisi (1720-1812).
Prav danes sem poslikala uradno in privatno korespondenco nekaterih članov te plemiške družine in prav neverjetno se zdi, ko držiš v rokah od 200 do 300 let staro pismo, ki je krojilo zgodovino…na podlagi vse te korespondence sledim družinski zgodbi in poskušam ustvariti eno generalno sliko vsakdanjega življenja te družine – od raznih kupčij, do tatvin, sodb, prevar, ljubimkanja…vse to razkrivajo prašna pisma, ki komaj čakajo (pa tudi jaz) da skozi njihovo kritično analizo in interpretacijo znova nekako oživim like, ki so del Kopra, del njegove zgodovine…Na spodnjem kolažu je primer teh pisem…v izgogib branju vsebine, sem pismo namenoma zameglila…prosim za razumevanje, počakajte na doktorat…:)
Pravijo, da je življenje “10% what happens to us and 90% how we react to it”…Prezgodaj je še za letošnjo inventuro, ker pa smo v zadnjem kvartalu tekočega leta, si bom drznila zapisati nova spoznanja, ki so nastala kot reakcija na teh 10 odstotkov v mojem življenju in teh 90 odstotkov, ki jih je zdiktirala nova dinamika v svetu. Suma letošnjega leta se lahko povzame v treh točkah:
1. ne kopaj pregloboko, da ne bi zadel ob truplo
2. če si se rodil brez veze potem si brezveze
3. če nimaš tisto, kar ljubiš, enostavno prešalti in ljubi tisto, kar imaš…
V svetu se dogajajo neka čudna in na hitro napisana pravila, katera navadni smrtniki ne štekamo več. V časopisu je rubrika kultura tik pred osmrtnicami (???), klofute so zamenjale pogovor (če ne te, pa ti virtualni svetovi), tigri so zamenjali komarje, al so komarji zamenjali tigre??? Vsak dan je vse več podjetij v stečaju, a hkrati vsak dan več folka po trgovinah…in vsak dan več trgovin! Razumete to? Jaz ne. Zato pa so ta tri nova spoznanja, da mi pomagajo preživeti v svetu, ki postaja plitek, banalen, krhek…Kot da ni dovolj, se nekje od zadaj pokažejo še ptičja, prašičja in ne vem še kaka gripa oz. hibridni virusi, katerih nastanek in dejanski vpliv na telo je močno vprašljiv… (pa ne bi zdaj u o tem)…Ljudje smo postali togi – nič več ne vidimo, ne slišimo, ne razumemo, kar se dogaja okoli nas…Postajamo nekaj, za kar besedo verjetno še izumljajo, kot alternativo pa bom uprabila anahronizem…postajamo slepi. Men behind the curtain so lepo zmanipulirali s pridno čredo podložnih in lačnih ovac. Vzami človeku hrano – pa boš lahko z njim počel kar hočeš. Ta namišljena recesija je samo opravičilo za krajo še tistega, kar se pokrasti da. Prevelik razkol je ratal. To ne vodi k dobremu.
Zato pa so ta nova tri spoznanja. Da bi našli zrno. Da bi našli resnico.
»Amerika je napaka, velikanska napaka. Amerika je najbolj grandiozen eksperiment, ki ga je svet kadarkoli videl, a bojim se, da ne bo uspel.«
… se je rodila in odraščala v Skopju, v romsko-muslimansko-judovski družini. Malo, energično, romsko dekle v tradicionalnih oblačilih je zaslovelo pri 11 letih. Zmagala je na velikem radijskem tekmovanju novih talentov, kjer jo je odkril slavni glasbenik, skladatelj in voditelj glasbene skupine Stevo Teodosievski. Pri 12-ih je posnela pesem »Čaje šukarije«, ki je postala njen zaščitni znak. Stevo in Esma, balkanska različica Sonny-ja in Cher, sta postala ena najbolj priljubljenih in uspešnih izvajalcev na celotnem Balkanu.
Vsa leta je živela pri Stevu in njegovi materi, nazadnje pa sta se tudi poročila. Poroka je bila pravljična – spoštovali so makedonsko tradicijo in slavje je trajalo kar sedem dni. Sledile so turneje in številna priznanja. Gostovala je v vseh evropskih državah, v Aziji je prepotovala vse od Rusije, Irana, Indije in vse do Japonske.
Esma že skoraj 50 let dela za Lions club, od leta 1995 pa sponzorira Zvezo romskih žensk, ki se imenuje »Esma«. Zaradi njene predanosti humanitarnim dejavnostim je bila imenovana za ambasadorko Združenih narodov za begunce, nominirana pa je bila tudi za Nobelovo nagrado za mir.
Skupaj s Stevom sta posvojila nič manj kot 47 sirot in pouličnih otrok ter vse glasbeno izobrazila. Po Stevovi smrti leta 1997 je bila Esma tako obupana, da nekaj časa ni javno nastopala. Hišo v Beogradu je prodala in se vrnila v Skopje. Posvetila se je otrokom in domu, nazadnje pa je le nadaljevala svojo kariero brez pokojnega moža.
Album »Esma The Queen of the Gypsies«, je krona Esmine kariere. Z njim si je ustvarila vstopnico v vrh svetovne etno glasbe.
Težko je našteti vse uspehe te kraljice romske glasbe, ki jo res nadvse občudujem, saj je v svoji bogati karieri odpela okoli 15.000 koncertov, med njimi več kot 2.000 humanitarnih, poje v dvajsetih jezikih, posnela pa je blizu 600 pesmi. Leta 1976 so jo imenovali za kraljico vseh Romov, leta 2002 pa so ji v Moskvi podelili časten naziv Romska pevka stoletja.
9 je v mestu Gračanica (BIH) smrtno stradal fantek star 12 let, medtem ko je skupaj z očetom in bratom nabiral jabolka, s katerimi so si hoteli pred prihajajočo zimo narediti nekaj marmelade. Družina Hasanović živi namreč v zelo težkih pogojih, oče z raznimi priložnostnimi deli preživlja 9-člansko družino, ki živi v skoraj da ne baraki. Zaradi težkih življenjskih razmer in redkega finančnega priliva v “hišo” si družina pri prežvetju dobesedno pomaga z vsem, kar ponuja okoliška narava. In prav to je bilo na žalost usodno za enega člana, katerega je pokončala mina v bližini doma.
kala uradno in privatno korespondenco nekaterih članov te plemiške družine in prav neverjetno se zdi, ko držiš v rokah od 200 do 300 let staro pismo, ki je krojilo zgodovino…na podlagi vse te korespondence sledim družinski zgodbi in poskušam ustvariti eno generalno sliko vsakdanjega življenja te družine – od raznih kupčij, do tatvin, sodb, prevar, ljubimkanja…vse to razkrivajo prašna pisma, ki komaj čakajo (pa tudi jaz) da skozi njihovo kritično analizo in interpretacijo znova nekako oživim like, ki so del Kopra, del njegove zgodovine…Na spodnjem kolažu je primer teh pisem…v izgogib branju vsebine, sem pismo namenoma zameglila…prosim za razumevanje, počakajte na doktorat…:)
je bila tudi za Nobelovo nagrado za mir.
